Zemljevid - Vrtojba

Vrtojba je naselje v Občini Šempeter - Vrtojba. Vrtojba leži na rodovitni Goriški ravnini oz. Vrtojbenskem polju na zahodnem robu Slovenije, tik ob italijanski meji in južno od Šempetra pri Gorici in Nove Gorice, upravnega, gospodarskega in kulturnega središča Goriške oz. Severnoprimorske regije. Po zasnovi je Vrtojba tipična obcestna vas, dolga skoraj tri kilometre, razpotegnjena v smeri sever-jug (deli se za Gornjo in Dolnjo Vrtojbo) in ob glavni prometnici, ki povezuje Goriško z Goriškim Krasom. Skozi vas teče potok Vrtojbica, ki se jugozahodno od vasi izliva v reko Vipavo. Naselje se je razvilo na stiku prodnatega Vrtojbenskega polja in ilovnatih nanosov s flišnih Vrtojbensko-Biljenskih gričev. Na teh gričih, poraslih z vinsko trto, doseže vas tudi svojo najvišjo nadmorsko višino – 83 metrov. Na južni strani vasi proti Mirnu se nahajajo velike gramoznice, ki jih upravlja Gradbeno podjetje »Primorje«.

Nekdanje kmečko naselje, znano predvsem po pridelovanju zgodnje zelenjave in vrtnin, se je zlasti po drugi svetovni vojni spremenilo v delavsko-kmečko vas. Za slednje lahko rečemo, da vedno hitreje izginja in Vrtojba je priča hitremu razvoju na področju obrti. Živahna zidava stanovanjskih hiš in hitro naraščanje števila prebivalcev v zadnjem času spreminja Vrtojbo v južni primestni krak novogoriške mestne aglomeracije. Ob uradnem popisu prebivalstva leta 1991 je imela Vrtojba 2100 prebivalcev, vendar se je število v zadnjih letih še povečalo in se že približuje številki 2600. Leta 1915 je bilo v vasi skoraj tisoč prebivalcev manj. Naraščanje prebivalstva je predvsem posledica intenzivne pozidave na nekdanjem obrobju vasi (Laze, Griči ali po drugi toponomiji: Zabrdce, V Klancu, Čuklje, Na Hribu), kar je v Vrtojbo privabilo veliko priseljencev. Zlasti je vabljiva ekonomsko ugodna obmejna lega (Mednarodni mejni prehod Vrtojba) in milo sredozemsko podnebje.

Kraj se prvič omenja že v začetku 13. stoletja in sicer kot Toyfa, Toyua ali Tojva v seznamu posesti Goriških grofov, fevdalnih gospodov iz Gorice z obsežnimi posestmi tudi na Vrtojbenskem polju. Ime vasi je predslovanskega izvora, o etimologiji je mogoče samo ugibati. Okrog leta 1350 se vas omenja v urbarjih goriških grofov kot Vertoib. V tistem času je bila danes enotna vas razdeljena na dva samostojna dela, na Gornjo in Dolnjo Vrtojbo, ki sta se združila v enotno vas šele po prvi svetovni vojni. To ozemlje je bilo strateško izredno pomembno in najverjetneje naseljeno že v zgodnji antiki, o čemer pričajo arheološki ostanki, ki so jih v sredi 19. stoletja izkopali na Markovem hribu nad Šempetrom pri Gorici. V rimskih časih je južno od Vrtojbe vodila t. i. “rimska pot”, ki je povezovala Oglej in Emono, današnjo Ljubljano. Za časa Frankovske države je današnje območje Vrtojbe spadalo v Furlansko marko. V cerkvenem oziru pa je bilo to območje v domeni oglejskega patriarha, ki je skrbel za pokristjanjevanje. Dne 28. aprila 1001 je nemški cesar Oton III. tudi posvetno oblast na ozemlju med Sočo in Vipavo razdelil med Oglej ter furlanskega mejnega grofa. V tej listini se sicer Vrtojba izrecno ne omenja. Nadaljnja zgodovina vasi, vsaj od leta 1425 naprej, je tesno povezana z razvojem velike šempetrske župnije, pod katero je v tistem času spadalo kar 7 vasi ali podružnic. V Goriškem deželno-knežjem urbarju iz leta 1507, ki ga hrani Državni arhiv v Gorici (Italija), se prvič pisno omenjajo tudi nekateri še danes znani vaški toponimi (Komančelo, Smete). Konec 16. stoletja je bilo v Gornji Vrtojbi 18 in v Dolnji Vrtojbi 24 družin. Zaradi turškega prodiranja proti zahodnemu Balkanu se je v 16. in 17. stoletju veliko uskoških, to je begunskih družin naselilo prav na rodovitnem goriškem podeželju. Tukaj je prednjačila zlasti Vrtojba, ki jo nekateri zgodovinski viri, zlasti zgodovinar dr. Josip Mal, označujejo kot najbolj uskoško vas na Goriškem. Da je temu morda res tako, nam dokazujejo priimki, ki so se v vasi ohranili do danes - Lasič, Brankovič, Gorkič, Frletič, Batistič, Reščič, Mozetič… Zaradi svoje geostrateške lege je bila Vrtojba tudi sicer deležna priseljevanja iz drugih dežel, o čemer nam pričajo prav številni priimki italijanskega, furlanskega in francoskega izvora, ki so se ohranili v Vrtojbi - Vižin, Nardin, Maraž, Vižintin, Boškin, Bufolin, Arčon, Bagon…

V obdobju vojn, negotovosti in verskih sporov 16. in 17. stoletja so v obeh Vrtojbah zaživele cerkvene bratovščine (lat. fraternitates), ki so bile značilen pojav ljudske vernosti in pobožnosti. V Dolnji Vrtojbi so bile tri: sv. Pavla (ustanovljena že leta 1535), sv. Andreja in sv. Barbare, v Gornji Vrtojbi pa dve bratovščini: sv. Ota in sv. Jožefa. Delovanje bratovščin je zamrlo z jožefinskimi reformami konec 18. stoletja. Glavni zemljiški posestniki v Vrtojbi so bili grofje Coronini. Šempetrska veja te slavne goriške rodbine je obsežne posesti v Vrtojbi pridobila sredi 18. stoletja ob ženitvi Ivana Krstnika Coroninija z Magdaleno de Simonetti. Pomembni lastniki vrtojbenske zemlje so bili še goriški plemiči Obizzi in Gironcoli, ki so imeli v Vrtojbi svoje podeželske dvorce. V drugi polovici 18. in v začetku 19. stoletja se je med Vrtojbenci uveljavilo pridelovanje krompirja, zgodnje zelenjave in murve za gojenje sviloprejk, potrebnih za pridobivanje svile. Število prebivalstva je pričelo naraščati, ljudje so si gmotno precej opomogli. Vrtojbensko polje je postalo pravi vrt mesta Gorica in je poneslo slavo s pridelavo zgodnje zelenjave širom po monarhiji. Celo na cesarskem Dunaju so povpraševali po mladem krompirju iz Vrtojbe.

Vrtojbenci so bili uspešni tudi na področju živinoreje. V goriškem časopisu Gospodarski list tako zasledimo zapisano, da je bila v Gorici konec septembra 1884 na trgu Sv. Antona kmetijska razstava. Prvo nagrado 50 goldinarjev v kategoriji krav je dobil Franc pl. Gironcoli iz Vrtojbe. Ob popisu prebivalstva leta 1827 je imela Gornja Vrtojba 87 družin z 408 prebivalci v 54 hišah, v Dolnji Vrtojbi pa je bilo 73 hiš s 102 družinama in 437 prebivalci. Popisovalci so poudarili, da gre za kmečko naselje, ki je dobre pol ure hoda oddaljeno od Gorice. Do začetka 1. svetovne vojne se je število prebivalcev podvojilo. Leta 1866 sta se obe Vrtojbi osamosvojili iz tedanje občine Šempeter in ustanovili samostojno občino, kamor je spadala še vas Bukovica. Upravno je spadala občina Vrtojba v goriško okrajno glavarstvo avstrijske dežele Goriško-Gradiščanske. Deset let po pridobitvi občinske samostojnosti je imela celotna občina Vrtojba 1328 prebivalcev in je bila večja od Šempetra.

V obdobju narodnega prebujanja med Slovenci tudi Vrtojbenci niso stali ob strani, saj so v začetku leta 1868 v Spodnji Vrtojbi ustanovili čitalnico, ki je postala glavna gonilka narodnega in kulturnega razvoja. Bila je ustanovljena med prvimi na Goriškem. Tudi Vrtojbenci so začutili potrebo po kulturnem udejstvovanju in narodni uveljavitvi, saj so hoteli dati pravo veljavo slovenskemu jeziku. Zbirali so se v društveni sobi, kjer so brali oziroma čitali razne slovenske knjige, časopise in revije, na katere je bila čitalnica naročena. Odtod ime te kulturne ustanove. Februarja 1868 so si čitalničarji izbrali prvi odbor. Predsednik je tako postal France Maraš, tajnik Ivan Boštjančič, blagajnik pa Jožef Leon. Čitalnica je spodbudila nagel razmah kulturnega življenja v vasi. Prav na pobudo čitalničarjev je bil ustanovljen pevski zbor, ki ga je vodil domačin inž. Pepi Lasič. Sledila je ustanovitev dramske skupine, ki je Vrtojbence razveseljevala s številnimi nastopi. Že pred 1.svetovno vojno je bila v Vrtojbi ustanovljena tamburaška skupina, ki jo je vodil študent Lojze Soban. V 1. svet. vojni je čitalnica delila usodo porušene Vrtojbe. Po zaslugi vnetega čitalničarja Franca Gorkiča je Vrtojbencem uspelo pridobiti vojno odškodnino, s pomočjo katere so si nakupili novih knjig ter tudi nove instrumente za tamburaški orkester. Prav kultura je pomagala našim prednikom previhariti težko obdobje fašistične strahovlade.

Na pobudo vrtojbenskih čitalničarjev so leta 1871 v Vrtojbi ustanovili lastno dvorazredno šolo. V veliki zgradbi pri Krpanu v Gornji Vrtojbi, nekdaj last plemiške rodbine Obizzi, so uredili dve učilnici in stanovanje za učitelja. Jeseni 1871 je s poučevanjem pričel prvi vrtojbenski učitelj Andrej Drašček, doma iz Solkana, ki ga je konec stoletja nasledil nadučitelj Ivan Zorn iz Prvačine. Bil je gonilna sila vrtojbenskega šolstva do odhoda v begunstvo. Nasploh je bilo življenje na vasi v letih pred 1. svetovno vojno zelo razgibano. Vrtojba je imela več pevskih zborov, dramsko skupino, kolesarsko društvo, tamburaški orkester in kmetijsko konzumno društvo. Eden najzaslužnejših za vsestranski razvoj je bil dolgoletni župan Franc pl. Locatelli (1853 – 1929) iz Dolnje Vrtojbe. Župan Locatelli je izhajal iz bogate kmečke družine italijanskega izvora in je veljal za spoštovanega in učenega moža. Plemiški pridevnik »plemeniti« naj bi pridobil njegov oče, ki se je junaško vojskoval v avstrijski vojski. Ljudje so se v glavnem ukvarjali s kmetijstvom, kjer je prednjačil krompir in druga zelenjava. Glavno tržišče za pridelke je bila Gorica. Pridelke so Vrtojbenke s posebnimi vozički na dveh kolesih, imenovanimi »borele«, vozile meščanom v Gorico. Kljub temu, da so kokošja jajca imeli doma, so si jih Vrtojbenci le redko privoščili, po navadi za god. Številne mlajše ženske in dekleta so odhajale kot služkinje in dojilje v Egipt. Ob večerih in nedeljah so se Vrtojbenci zbirali v gostilnah, ki jih je bilo v letih pred prvo vojno v vasi kar devet.